Sprejemanje – Moja zgodba

Velikokrat slišimo, ko sebe v popolnosti sprejmeš, te bodo tudi drugi sprejemali. Velikokrat slišimo, da ko sebe sprejmeš točno takšnega kot si, živiš sebe.

Ja lahko je reči, se sprejemam takšen kakršen sem in se imam v popolnosti rad s vsemi svojimi napakami. Pa je res to tako enostavno? Ne vsekakor ne, preklemano težko je, da prideš do takšnega zavedanja, da čutiš ljubezen do sebe do vsega kar ti si, da čutiš ljubezen do fizičnih in čustvenih *napak*, ki so najbolj boleče zate.

Sprejemanje samega sebe ni iz danes na jutri, tukaj niso besede dovolj. Velikokrat je ta proces dolg in boleč. Nekateri se nikoli ne sprejmejo ravno zaradi bolečine in strahu, ki ju tak proces prinese.

Povem ti del moje zgodbe o sprejemanju, moje slabovidnosti, moje fizične estetske pomanjkljivosti.

Moja zgodba.

No pa začnimo na začetku. Rodila sem se s pripojeno sivo mreno. Kot posledica operacij je nastopil glavkom. Na levo oko sem skoraj slepa na drugo oko pa vidim približno 20-30% z očali. Velika zahvala gre moji mami, saj je vedno z mano ravnala, kot z normalam otrokom, seveda z nekaj omejitvami, ampak da sem lahko imela popolnoma normalno otroštvo in tudi bila vpisana v normalen šolski program z določenimi prilagoditvami.

Kot majhen otrok nisem čutila nobenega pritiska, da bi bila odrinjena zaradi moje pomanjkljivosti. Seveda so se ljudje malo obračali za punčko, ki je imela ogromne očala na sebi in je zaradi velike dioptrije delovalo, kakor da imam ogromne oči me to niti ni ganilo, ali pa se tudi nisem zavedala. Vedno sem bila lepo sprejeta s strani vrstnikov, če pa je že kdo hotel zbadati, pa sem mu hitro vrnila z nabrušenim jezikom, naj se briga zase.

Najbolj boleč del se je začel v najstniških letih. Ko se začenjaš res zavedati samega sebe. Ko je zunanjost še kako pomembna. Ko so stvari, ki jih drugi počnejo, pa jih ti ne moreš tako zelo mamljive. Ko se prvič nesrečno zaljubiš in neuspeh prepisuješ svojemu zunanjemu videzu. Oh, ko bi le takrat vedela, da zunanjost nima nobene veze z ljubeznijo…

Ja veliko je bilo spraševanja, zakaj ravno jaz, kot da ni dovolj da ne vidim, še izgleda grdo. Toliko sem se ukvarjala s tem da je moje levo oko grdo, nikoli se nisem marala slikati, če pa že pa nujno, da se oko ne vidi in vsako sliko idealizirala in zoomirala, da se ja ne bo preveč videlo. Hotela sem pobegnit od sebe, se skrivati za drugačnim nerealnim videzom. Velikokrat sem jokala, da jaz pa nikoli ne bom mogla avta vozit, kako je to grozno, vedno bom odvisna od drugih.

Oh kolikokrat sem govorila, da kako bom jaz sploh partnerja dobila, če pa vsi takoj opazijo moje levo oko.

Spomnim se, da so mi enkrat dali zdravniki upanje, da bi mi lahko dali barvno lečo čez levo oko naj grem k specialistu, ki je v Sloveniji le dvakrat letno na pregled. Še danes se spomnim njegovih besed, bil je namreč Čeh, Samo da sem stopila v ambulanto, ko me je pogledal v oči je bil Odgovor *Njet Njet*. Ja za 15 let staro punco so bile to besede obupa in praznega čakanja na nič.

Tudi v srednji šoli je bil občutek manjvrednosti velikokrat prisoten, že s tem, da so mi ponudili pomoč in privilegije je bilo meni tako grozno, da me želijo razlikovati od drugih. Želela sem biti kot vsi ostali…

Velikokrat v srednješolskih leti nisem bila opažena, tako kot sem si želela. Čisto vedno sem našla vzrok v mojem zunanjem videzu, no pa tudi v slabovidnosti, kdo pa bo imel punco ko ne vidi dobro. Joj kar nerodno mi je pisati, da sem sploh kaj takega mislila. Ko bi imela takrat, tako mišljenje kot danes. Ampak to so bile lekcije, ki sem jih potrebovala, da sem danes tukaj kjer sem.

Skozi najstniška leta sem vedno imela velik krog dobrih prijateljev okoli sebe, pa tega sploh nisem bila sposobna opazit, da oni mene sprejemajo takšno kot sem, da za njih ni moj zunanji videz ovira, da ni ovira da ne vidim. Da me imajo radi zaradi mene same. Ampak enostavno v tistem obdobju tega nisem bila sposobna opazit.

Po koncu srednje šole, na začetku faksa, sem počasi začela delati na sebi. Našla sem potrditve zakaj je tako kot je, da tako mora biti. Se začela pikico po pikico sprejemati. Vedno sem vedela, da ima to da sem drugačna svoj namen, le najti sem ga morala. Najti sem morala odgovore svoje duše. Sprejeti vsak del sebe, ki je bil zame boleč.

Kot najstnica sem vedno hrepenela, da se bo nekoč, ko bo tehnologija toliko napredovala lahko moje stanje izboljšala, da bom lahko dobro videla. Danes si tega priznam ne želim več. Pa toliko sem prejokala zaradi tega. Zanimivo ne. Danes je to zame postala moja vrlina moja posebnost, ki me dela tako zelo drugačno in unikatno. Nehala sem se poglabljat z zunanjim videzom, da moje levo oko ni lepo. In kaj ljudje govorijo za mojih hrbtom.

Priznam to da sem slabovidna je veliko zaznamovalo moje življenje, ampak tudi v pozitivnem smislu. Če ne bi bilo vseh lekcij, ki sem jih imela in vseh izkušenj danes ne bi bila medij, danes nebi delala in živela svojega dušnega poslanstva.

Hvaležna sem, da si je moja duša izbrala drugačno izkušnjo v tem življenju in ravno takšno lekcijo. Zanimivo kako se naše sprejemanje in zavedanje lahko spremeni. Iz popolnega ne sprejemanja in upora do popolnega sprejemanja in hvaležnosti do enake izkušnje.

Danes  mi ni težko stopit pred ljudi, ni mi težko stopit pred objektiv, ker sem na točki kjer čutim hvaležnost in ljubezen do sebe točno takšne kakršna sem.

Sprejemanje samega sebe ni nikoli v besedah, vedno je v čutenju.

Preberi še: Moč usode